Zgodovina

Leta 1912 je nemški psiholog William Stern opredelil osnovno definicijo inteligenčnega količnika (IQ). IQ je definiral kot razmerje med ocenjeno »starostjo uma« in »dejansko kronološko starostjo«.

Na primer, če ima desetletni fant intelektualne sposobnosti trinajstletnika, je njegov IQ 130 (100×13/10).

Za testiranje se uporablja naloge razdeljene glede na starost posameznikov, ki jih v povprečju lahko rešijo. Starost uma je nato določena na podlagi najbolj zapletenih nalog, ki jih posameznik lahko ustrezno reši.

IQ med 90 in 110 se šteje kot povprečen.

Vendar pa je Sternova enačba smiselna le za otroke. Za odrasle se za primerjavo posameznikovih umskih sposobnosti s povprečnim nivojem populacije uporablja izpeljan količnik oz. odklonski IQ. Približno 50 % populacije ima povprečno vrednost IQ (tj. 90-110). Pri okrog 13 % populacije so vrednosti IQ med 110 in 139, 1,5 % svetovne populacije pa doseže raven genijev. Nizka inteligenca se šteje za vrednosti IQ med 80–89. Vrednosti pod 70 v padajočem vrstnem redu označujejo stopnjo bedaka, bebca in idiota. Bedake je možno naučiti in izuriti, bebce je možno izuriti, medtem ko idiotov ni možno ne naučiti ne izuriti. Dejstvo, da dosegate določeno stopnjo inteligence, pa ne pomeni nujno veliko za vaše življenje. Fizični delavci na primer imajo lahko IQ vrednost nad 125.

Merjenje IQ se je razvilo skozi leta, eden najbolj natančnih IQ testov pa je pred vami. Ker se nekatere stvari v teh letih niso spremenile, ne bodite presenečeni, da v testu sprašujemo po starosti. To je zato, da zagotovimo čimbolj natančen rezultat. Veliko sreče!